Pisati pomeni postaviti se na rob resničnosti. Sokrat ni verjel, da je pisanje pomembno. Rimbaud se mu je odpovedal, marsikateri romanopisec tudi. Številni duhovniki in revolucionarji so imeli slabo vest ali pa so se počutili narcisoidne, ker so se ukvarjali s pisanjem, ki je vse prej kot uporabno. (...)

Verovanje v knjige kot dejavnice vpliva in dejstvo, da vanje ne verjamemo, je naprej in predvsem to - verovanje. Branje je nekoristno: grda razvada je, čisti užitek.

Nič ni žlahtnejšega od tega, da vzgojimo otroka, zasadimo drevo ali napišemo knjigo.

(Nekaj misli Gabriela Zaida: Toliko knjig!)