Pravi izbruh pesmi kot bi me uravnavalo sonce :)

Lou Souleu me fa canta* *Sonce me sili peti (Frederi Mistral)

http://www.facebook.com/notes/vanja-%C4%8Dibej/lou-souleu-me-fa-canta/10150982878182295


Povprečne pesmi pisat -
se ne spodobi,
če nisi mlad in lep boem,
se ti - le kisajo možgani.

Bliža se poletje. Zdi se mi, da sem poleti najbolj ustvarjalna, čeprav je tu na obali neznosna vročina in se komaj da dihati. Mene pa poletje najbolj navdihuje. Čutim močno sončno energijo, ki me žene naprej in sili, da pišem.

Sem že globoko v pisanju drugega romana, ki je en lep čas miroval in čakal na boljše čase. Zdaj je tu in čaka, da ga dopolnim.

Skupna raba na spletu

Konec junija bom dala spletno stran iz skupne rabe. Če ga bo kasneje kdo želel brati, mi lahko pošlje zahtevo preko Googla (en sam klik). Z veseljem mu ga bom dodelila.

Zaenkrat je roman še vedno odprt za vse:

https://sites.google.com/site/romanvanjecibej/o-ljubezni-spet-in-spet

:)) Zadnje poglavje romana O ljubezni spet in spet.

Moram reči, da je bilo to objavljanje na spletu bistveno hitreje kot pisanje. Kreiranje romana je proces, ki zahteva idejo in nato načrtovanje, šele potem samo pisanje. Prav vse mi je bilo v neznansko zadovoljstvo, toda ko sem ga zaključila, sem bila še posebno srečna. Podobno se počutim tudi danes.

Iz statistike bloga je razvidno, da me je spremljalo kar nekaj bralcev. To me še posebej veseli. Upam, da vam je bilo branje v užitek, tako kot je bilo meni pisanje :)).


Življenje je ne-predvidljivo. Nikoli ne veš kakšnega asa skriva v rokavu, ji je nekoč rekel Bernard.

Tu je še predzadnje poglavje tega romana. Veseli me, če ste vztrajali in prišli do tu. Jutri objavim zaključno poglavje.

Nahajala se je na začetku Pirana. Ni bila sama, tega se je zavedala, a spominjala se je samo sebe. Pogled ji je pritegnila majhna vrstna hišica v nizu podobnih hiš, zaradi svoje ozkosti. Na fasadi je bila kot nekakšna freska napisana beseda Gowsenica, ki je zaokroževala podboj prelepega beneškega portona.