Srce
Prelet ptic spomin
sameva drevo, voda
odnaša cvetje.
ponedeljek, 29. april 2013
ponedeljek, 1. april 2013
Žensko in moško pisanje
Danes je Gregor Hrovatin v svoji kolumni na spletnem portalu ZA-MISLI, Družbe za medije, založništvo komunikacije, objavil prispevek na temo ženskega in moškega pisanja.
Gregor Hrovatin je bil moj mentor na tečajih kreativnega pisanja, ki jih je vodil preko interneta. Nad tečaji sem bila navdušena in pomagal mi je pri prvih poskusih pisanja. Skupaj, še z nekaterimi tečajniki, smo obdelali skoraj vse literarne zvrsti. Preizkusila sem se tudi v pisanju pesmi, do katerih sem bila močno odklonilna, saj sem imela postavljena zelo visoka merila. Po opravljenih tečajih pa sem se končno sprostila in se rešila blokad, ki so me do tedaj hromile. Zdaj bi vsem, ki radi pišejo ali pa šele razmišljajo, da bi se začeli ukvarjati s pisanjem, priporočala tudi pisanje pesmi. Ustvarjalnost in kreativnost, tako se meni zdi, je pri pesnjenju veliko bolj izrazito. Pri poeziji odpade ves balast, ki je pri prozi morda izrazitejši in včasih potreben. Pri pisanju pesmi je potrebno paziti na jedrnatost, jasnost, na ritem, poudarjene in nepoudarjene zloge, na rimo, na vsebino, na pravo razmerje med razpoloženji, dogodki, okoliščinami in liki in še in še. Znanje in obrt, ki ga pridobiš pri pisanju pesmi, se obrestuje tudi pri prozi.
Z zanimanjem berem Gregorjeve kolumne, z njim se v marsičem strinjam, pa tudi ne. Ker pa se, že omenjeni prispevek, nanaša na pisanje, me je izzval, da sem morala nanj odgovoriti.
Moti me, da se vse zvrsti umetnosti delijo na žensko in moško umetnost in ko sem se nad tem pritoževala osebi, ki mi je zelo blizu, mi je rekla, naj samo naštejem (šlo je za likovno umetnost) ženske, slikarke, ki so svetovno znane in takoj zatem naj naštejem moške slikarje. Zanimiv preizkus!
Zakaj je tako, je delno odgovoril tudi Gregor in tisti, ki jih zanima si lahko preberejo njegovo kolumno (klik na spodnji tekst).
Zgodbe pisateljev so polne dogodivščin, ki bi se jih bralec z veseljem udeležil, a ne nujno v družbi likov, ki v njih nastopajo. Raje bi vzel s seboj prijatelje. Zgodbe pisateljic pa so polne ljudi, ki bi jih človek z veseljem spoznal, se z nekaterimi spoprijateljil in se z njimi podal na kakšno pustolovščino. Ni pa nujno, da bi bila to pustolovščina iz zgodbe …
Ali se strinjate z njegovim zaključkom?
Gregor Hrovatin je bil moj mentor na tečajih kreativnega pisanja, ki jih je vodil preko interneta. Nad tečaji sem bila navdušena in pomagal mi je pri prvih poskusih pisanja. Skupaj, še z nekaterimi tečajniki, smo obdelali skoraj vse literarne zvrsti. Preizkusila sem se tudi v pisanju pesmi, do katerih sem bila močno odklonilna, saj sem imela postavljena zelo visoka merila. Po opravljenih tečajih pa sem se končno sprostila in se rešila blokad, ki so me do tedaj hromile. Zdaj bi vsem, ki radi pišejo ali pa šele razmišljajo, da bi se začeli ukvarjati s pisanjem, priporočala tudi pisanje pesmi. Ustvarjalnost in kreativnost, tako se meni zdi, je pri pesnjenju veliko bolj izrazito. Pri poeziji odpade ves balast, ki je pri prozi morda izrazitejši in včasih potreben. Pri pisanju pesmi je potrebno paziti na jedrnatost, jasnost, na ritem, poudarjene in nepoudarjene zloge, na rimo, na vsebino, na pravo razmerje med razpoloženji, dogodki, okoliščinami in liki in še in še. Znanje in obrt, ki ga pridobiš pri pisanju pesmi, se obrestuje tudi pri prozi.
Z zanimanjem berem Gregorjeve kolumne, z njim se v marsičem strinjam, pa tudi ne. Ker pa se, že omenjeni prispevek, nanaša na pisanje, me je izzval, da sem morala nanj odgovoriti.
Moti me, da se vse zvrsti umetnosti delijo na žensko in moško umetnost in ko sem se nad tem pritoževala osebi, ki mi je zelo blizu, mi je rekla, naj samo naštejem (šlo je za likovno umetnost) ženske, slikarke, ki so svetovno znane in takoj zatem naj naštejem moške slikarje. Zanimiv preizkus!
Zakaj je tako, je delno odgovoril tudi Gregor in tisti, ki jih zanima si lahko preberejo njegovo kolumno (klik na spodnji tekst).
Zgodbe pisateljev so polne dogodivščin, ki bi se jih bralec z veseljem udeležil, a ne nujno v družbi likov, ki v njih nastopajo. Raje bi vzel s seboj prijatelje. Zgodbe pisateljic pa so polne ljudi, ki bi jih človek z veseljem spoznal, se z nekaterimi spoprijateljil in se z njimi podal na kakšno pustolovščino. Ni pa nujno, da bi bila to pustolovščina iz zgodbe …
Ali se strinjate z njegovim zaključkom?
Naročite se na:
Objave (Atom)