V preteklem tednu sem bila povabljena na osnovno šolo na intervju. Povabila me je moja prijateljica, Nataša Vodopivec, ki je tam učiteljica slovenskega jezika.

Bilo je vsega skupaj šest deklet iz devetega razreda in nekatere med njimi bi rade postale pisateljice, nekatere pa novinarke. Ko sem jih opazovala, in ko so me spraševale o mojih izkušnjah pri pisanju, sprva nekoliko zadržano, potem pa vedno bolj sproščeno, sem se prijetno razveselila, ker je, kljub majhnemu mestu, kot je Izola, kar nekaj deklet, ki imajo veselje do pisanja in branja. Morda pa bodo res nekoč postale pisateljice in bodo izdajale svoja knjižna dela.

Eno dekle je napisalo svoj prvi roman. Ker vem, koliko truda in dela je s pisanjem tako obsežnega teksta, sem bila nad tem prijetno presenečena in navdušena. Toda to ni vse. Trenutno s sošolko pišeta tudi skupni roman. Zelo dobro, da sta se odločili za tak način dela in skupaj pišeta, načrtujeta in negujeta svoje sposobnosti in talent. Zdi se mi, da s takim načinom dela pridobiš neprecenljive izkušnje.

Čestitam Nataši, ker se že vse svoje življenje ukvarja z nadarjenimi otroki, jih išče in spodbuja ter ob tem skrbi za slovenski jezik.

Mladi pa res znajo napolniti s svojo energijo! Tudi mene so!