Roman se bo kmalu zaključil. Naslov zadnjega poglavja je INDIJANSKO POLETJE 2011.

»Sami pohlepneži! Z managerskimi prevzemi so želeli umetno vzpostaviti nov družbeni razred. Novo bogato elito. Politiki so managerjem zelo pomagali v času gospodarske rasti, prirejali so zakonodajo, denarja je bilo kar naenkrat preveč in bil je poceni. K nam je lepo počasi in subtilno prihajal veter iz zahoda, še posebej iz Amerike. Kar poglej koliko priročnikov o ameriških sanjah in zgodbah o uspehu ter o motivacijskih prijemih, o pogumu, o odpravljanju strahu, o tveganjih in vztrajnosti itd itd se je v zadnjih letih prevedlo v slovenščino (...)

Še malo ženskega čenčanja.

»Tvoja ljubezenska zgodba je kot zgodba Ane Karenine. Skrbi me zate, Valentina,« je rekla Alenka. »Njena ljubezenska zgodba je najlepša vseh časov, toda moja je še lepša. Zakaj te skrbi zame?«

S tem podpoglavjem se zaključi Jesen 2008. Jutri odprem še zadnje poglavje romana.

Sposodila si bom citat Tolstoja, ki sem ga prav danes zasledila na FB. Saj ne, da paše v to poglavje, v roman pa ja. Jutri bo omenjena tudi Ana.

“If you look for perfection, you'll never be content.” 

― Leo Tolstoy, Anna Karenina

Ti sončni zahodi v Izoli so najlepši na svetu, je premišljevala Alenka, medtem ko se je polžje počasi vozila v koloni iz Kopra proti Izoli. Sonce je bleščeče rdeče žarelo na nebu, tik nad morjem v obliki ogromnega popolnega kroga. Tako veliko sonce, ki bi ga lahko gledala s prostim očesom, še ni vid...

Danes sem pa jezljiva in sem razmišljala ali naj sploh še objavljam roman. Zaenkrat sem se odločila, da ga bom.

Neusmiljeno dalje ...

Ali je ustvarjalnost smisel življenja? ga je napadalno vprašala: Zame je smisel življenja ljubezen do moškega in do otrok in šele nato delo.

Klikni na tekst:

Zlata je globoko zajela sapo in videti je bilo kot bi štela morske pse, da so se prijateljice začele spogledovati nestrpno čakajoč na njeno reakcijo, ko je naposled izustila: "Misliš, da je res tako?"

Nekaj zanimivega:

Besede so obvisele v zraku. Zlata si je popravila čop in mirno nadaljevala pogovor o svoji mački – kot bi se nič ne zgodilo. Alenka je začutila znani nemir, ki jo je opozarjal, da je dovolj posedanja. Prijela je Zlato za roko in tiho rekla: »Pridi, greva domov! Martini pa prihraniva za drugič!«

Facebook pa ima zanimiv način izbire teksta v linku, ko vstaviš povezavo v svoj status. Danes je izbral tale odlomek v poglavju:

Zdaj mi je jasno, zakaj se me galerist izogiba. Sploh nima kakšnega resnega namena z mano! Vprašanje, če se bo spomnil nanjo, ko bo planiral naslednje razstave. Morala bo biti nevsiljivo tečna in vztrajna ter ga večkrat poklicati. Kako si lahko nevsiljivo tečen? Tako kot ni bil dober razgovor z galeristom, tako je bila tudi kava, ki sta jo pila, zanič. Kako naj reče tem Ljubljančanom, da želi kapučin v mali šalčki in ne dolgo belo kavo, ki si ne zasluži ime kava. Prav v vsakem najmanjšem baru imajo svoj sleng za poimenovanje kav.

Klikni na besedilo, zelo zanimivo branje je v nadaljevanju :))

Tako se začne 3. del knjige.

Za Bernarda je bil skoraj običajni, nabito poln delovni dan, le da je bil danes dogovorjen še z Alenko, da se dobita na kosilu. Dolgo sta usklajevala srečanje, ga prelagala, dokler se nista dogovorila, da se dobita v Ljubljani kot ji je napovedal že spomladi. Dogovorila sta se za eno izmed picerij ob Ljubljanici. S časom je bil zelo na tesnem, kajti takoj po kosilu je imel maratonske sestanke, ki se bodo zagotovo zavlekli pozno v večer.

Klikni na besedilo. Prijetno branje!

Pred vami je branje zadnjega poglavja drugega dela knjige.

Vsak dan me zjutraj obiskujeta dve grlici, že prejšnjo pomlad sem ju opazovala in letos sta se vrnili. Vsaj mislim, da sta isti. Nagovarjata me, naj objavljam roman.


Povezava na spletno stran:

https://sites.google.com/site/romanvanjecibej/o-ljubezni-spet-in-spet/pomlad-2008/14-poglavje

Ne vem, kakšno vreme bo danes. Nekaj ur je še do jutra. Naslednje poglavje je hipen sprehod  po občutku krivde. Morda bo vreme prav takšno.

https://sites.google.com/site/romanvanjecibej/o-ljubezni-spet-in-spet/pomlad-2008/13-poglavje

Na vrsti je malo lahkotnega branja, ravno prav za tak deževen dan.


https://sites.google.com/site/romanvanjecibej/o-ljubezni-spet-in-spet/pomlad-2008/12-poglavje

Razmišljam, kaj bi napisala za uvod napovedi naslednjega poglavja, toda včasih se zgodi, da ne morem napisati niti enega stavka. Danes je že tako. Misli so kot v praznem prostoru in samo lebdijo, brez kakšnega posebnega žara. Se tudi vi kdaj tako počutite?

Nekaj podobnega je opisano v naslednjem poglavju: 

https://sites.google.com/site/romanvanjecibej/o-ljubezni-spet-in-spet/pomlad-2008/11-poglavje

Sledi poglavje:

https://sites.google.com/site/romanvanjecibej/o-ljubezni-spet-in-spet/pomlad-2008/10-poglavje

Včeraj sem postala že malo domišljava, ker je blog imel kar veliko bralcev, danes pa, saj jih je bilo kar nekaj, a zdaj ... nobenega. Hmm.

Pravijo mi, da je v romanu preveč lirike in premalo epike. Sledi nadaljevanje nadaljevanke. To poglavje je ena sama lirika :).

https://sites.google.com/site/romanvanjecibej/o-ljubezni-spet-in-spet/pomlad-2008/9-poglavje

Končno! Včeraj sem dobila eno oceno. Se lepo zahvaljujem :).

Tu je link do naslednjega poglavja:

https://sites.google.com/site/romanvanjecibej/o-ljubezni-spet-in-spet/pomlad-2008/8-poglavje

Že nekaj časa se poigravam z mislijo, kako bi pridobila osebe, ki bi bile pripravljene skupaj z mano pisati roman interaktivno kar preko spleta. Nastala bi cela zbirka romanov, navidezno nepovezanih, morda povezanih s kakšnim skupnim likom, dogodkom, tematiko, stavkom/odstavkom, mogoče različnih žanrov... Lahko bi si izmenjevali izkušnje, mnenja, ...

Nekaj podobnega smo počeli na tečaju kreativnega pisanja (primer mešanih zgodb), pa potem nismo speljali zadeve do konca.

Ideja morda ni originalna, je pa dobra :). Je kdo pripravljen tako pisati?

Hmmm, nobenih komentarjev, niti ob koncu 1. dela. Pa dobro, zdi se mi, da nekaj ljudi roman le bere, vsaj po statistiki, ki jih bloger nudi. In to me neznansko veseli.

Saj bi veliko več pisala v blog, če se ne bi bala, da vas s svojim "klepetanjem" ne bi odvrnila od branja romana.

Danes čisto narahlo dežuje tu v Izoli. Ptice spijo in zdi se, da bo večer kot nalašč za branje začetnega poglavja 2. dela knjige:

https://sites.google.com/site/romanvanjecibej/o-ljubezni-spet-in-spet/pomlad-2008

Prišli smo do konca 1. dela knjige. Kaj se vam zdi? Ste se uspeli prebiti skozenj?

https://sites.google.com/site/romanvanjecibej/o-ljubezni-spet-in-spet/1-poglavje/7-poglavje

Danes objavljam predzadnje poglavje 1. dela, roman je sestavljen iz več delov. Zaenkrat samo toliko.

https://sites.google.com/site/romanvanjecibej/o-ljubezni-spet-in-spet/1-poglavje/6-poglavje

Danes dežuje, prelepi majski sončni dnevi, so bili kot poletni. En tak podoben dan je opisan v naslednjem poglavju romana.

https://sites.google.com/site/romanvanjecibej/o-ljubezni-spet-in-spet/1-poglavje/5-poglavje

The word love has by no means the same sense for both sexes, and this is one cause of the serious misunderstandings that divide them.

On the day when it will be possible for woman to love not in her weakness but in strength, not to escape herself but to find herself, not to abase herself but to assert herself -- on that day love will become for her, as for man, a source of life . . .

(Simone de Beauvoir)

Nekaj podobnega sem želela povedati v zgodbi O ljubezni spet in spet. Ne vem, če mi je uspelo.

Baje je bil njen najljubši citat: Ženska se ne rodi kot ženska, ampak ženska postane. Temu citatu bi želela slediti v naslednjem romanu. 

Zdajle pa malce neprepričljivosti na linku: 

https://sites.google.com/site/romanvanjecibej/o-ljubezni-spet-in-spet/1-poglavje/4-poglavje

Pisatelj nikoli ne pozabi trenutka, ko prvič v zameno za zgodbo dobi nekaj kovancev ali pohvalo. Nikoli ne pozabi sladkega strupa nečimrnosti v krvi in verjame, da bodo, če mu uspe pred vsemi skriti pomanjkanje svoje nadarjenosti, literarne sanje lahko zgradile strop nad njegovo glavo, mu na mizo postavile topel obrok ob koncu vsakega dne in uresničile to, po čemer najbolj hrepeni: natisnile njegovo ime na bedni košček papirja, ki bo zagotovo živel dlje kot on sam.
Pisatelju je usojeno, da se bo spominjal tega trenutka, kajti takrat je že pogubljen in njegova duša ima ceno.

(Carlos Ruiz Zafón, španski pisatelj)

Tako bi se zahvalila Timu Berners-Lee-ju. Če ne že za košček papirja, pa za ta košček prostora na spletu. Zaslužil bi si Nobelovo nagrado.


Tu je link na tretje poglavje:

https://sites.google.com/site/romanvanjecibej/o-ljubezni-spet-in-spet/1-poglavje/3-podpoglavje

Pisati pomeni postaviti se na rob resničnosti. Sokrat ni verjel, da je pisanje pomembno. Rimbaud se mu je odpovedal, marsikateri romanopisec tudi. Številni duhovniki in revolucionarji so imeli slabo vest ali pa so se počutili narcisoidne, ker so se ukvarjali s pisanjem, ki je vse prej kot uporabno. (...)

Verovanje v knjige kot dejavnice vpliva in dejstvo, da vanje ne verjamemo, je naprej in predvsem to - verovanje. Branje je nekoristno: grda razvada je, čisti užitek.

Nič ni žlahtnejšega od tega, da vzgojimo otroka, zasadimo drevo ali napišemo knjigo.

(Nekaj misli Gabriela Zaida: Toliko knjig!)

Danes je dan čudovit, topel in pomladni. Ptice preletavajo nebo.

Včeraj ste se seznanili z glavno protagonistko in njenim prijateljem, zdaj pa nadaljujemo naprej. Vstavila sem novo poglavje, ki se nahaja:

https://sites.google.com/site/romanvanjecibej/o-ljubezni-spet-in-spet/1-poglavje/2-podpoglavje


Prijetno branje vam želim.

Napisala sem svoj prvi roman in želela bi ga objaviti in natisniti. Za objavo najbrž ni problem, lahko ga objavim na spletu, bi ga pa rada tudi natisnila. Pridobila sem mnenje založnika, ki je skrajno negativno. Po njegovem, roman nima nobenega potenciala. 

Ali si ga upate prebrati? In ga seveda malo pokomentirati? Občasno bom objavljala tekste iz romana. Prvi je že tu:

https://sites.google.com/site/romanvanjecibej/

in to je pesem, v kateri sem iskala navdih:

http://www.youtube.com/watch?v=mzNEgcqWDG4