Pisatelj nikoli ne pozabi trenutka, ko prvič v zameno za zgodbo dobi nekaj kovancev ali pohvalo. Nikoli ne pozabi sladkega strupa nečimrnosti v krvi in verjame, da bodo, če mu uspe pred vsemi skriti pomanjkanje svoje nadarjenosti, literarne sanje lahko zgradile strop nad njegovo glavo, mu na mizo postavile topel obrok ob koncu vsakega dne in uresničile to, po čemer najbolj hrepeni: natisnile njegovo ime na bedni košček papirja, ki bo zagotovo živel dlje kot on sam.
Pisatelju je usojeno, da se bo spominjal tega trenutka, kajti takrat je že pogubljen in njegova duša ima ceno.

(Carlos Ruiz Zafón, španski pisatelj)

Tako bi se zahvalila Timu Berners-Lee-ju. Če ne že za košček papirja, pa za ta košček prostora na spletu. Zaslužil bi si Nobelovo nagrado.


Tu je link na tretje poglavje:

https://sites.google.com/site/romanvanjecibej/o-ljubezni-spet-in-spet/1-poglavje/3-podpoglavje