Sedeli sva s prijateljico v njeni
kantini, kjer je prasketal ogenj in širil prijetno toploto v prostor. Dišalo je
po sveže olupljenih mandarinah, ko je Darja z navdušenjem pripovedovala o knjigi
Naceta Novaka, ki opisuje 800
km dolgo pot, od St. Jean Pied de Port iz Francije do
Santiaga de Compostela v Galiciji, ki jo je prepešačil v 21 dneh. Takoj sem ga
označila za norca, Darja pa se ni pustila motiti. Z nalezljivim navdušenjem je
pripovedovala o tem, kako ljudje prehodijo Camino iz zelo različnih razlogov,
krščanskih, duhovnih, avanturističnih ali športnih, na koncu pa je zasanjano
vzdihnila, da ga bo nekoč prehodila, ne ve še kdaj, če prej ne, pa ko bo
dopolnila petdeset let. Camino je postal njen novi izziv. Pomislila sem, da bi
lahko postal tudi moj in od takrat dalje so se dogodki začeli nizati drug za
drugim in spomladi sva se odpravili na pot. Prehodili sva le polovico poti, ker
za celotno nisva imeli dovolj dopusta, a sva dodobra spoznali pohodništvo in
okusili Camino v vseh njegovih podrobnostih in niansah.
Priprave na Camino so dober začetek in svojevrsten užitek
Ideja o najinem skupnem pohodu je bila
izrečena tisti večer, odločitev pa nekaj dni kasneje. Spominjam se, da je bil petek
in sem si lahko privoščila noč brez spanja in branje potopisa. Takoj sem ugotovila,
da nimam nobene kondicije in da se bom morala lotiti priprav zelo sistematično.
Začela sem s polurnimi sprehodi po
Izoli, med vikendom pa sva si z Darjo izbirali daljše poti po Šavrinskem
gričevju. Omislila sem si beležnico, kjer sem si izdelala razpredelnico z datumi,
opisi poti in s številom kilometrov in časom, ki sem ga porabila za hojo. Priprave
so se začele sredi februarja in trajale do konca aprila. V tem času sem
prehodila »mali Camino« (370
km ) po zaledju naše obale, ki je (mimogrede) čudovito in
kjer sem odkrila prelepe pohodne in kolesarske poti. Narava se je prebujala iz
zimskega spanja in iz tedna v teden je postajalo topleje, opazovala sem lahko rast
prvih pomladnih cvetic in prvo brstenje dreves. Med tednom sem hodila sama,
izbirala krajše poti, med vikendi pa sva hodili skupaj s prijateljico in nabirali
kondicijo po daljših, zahtevnejših poteh. Zadnji mesec sva napolnili nahrbtnik
s knjigami, da je bil težak 10
kg , kolikor naj bi bila težka oprema, ki sva jo
načrtovali za Camino. Zelo sem si negovala noge, jih namakala v kopeli s sivko
in materino dušico in jih natirala s kremo proti žuljem, ki sem jo kupila v
lekarni (se nama je izplačalo, obe sva celotno pot prehodili brez enega samega
žulja!).
Na internetu sem poiskala vse
informacije o romarski poti, forume tistih, ki so se, bodisi pripravljali na
pot, bodisi so jo že opravili, jih prebirala ter načrtovala potovanje. Dobila
sem podrobne podatke o poti, razdeljene po etapah, z zemljevidi, kilometri,
višinsko razliko, zvedela sem vse o prenočiščih, cenah, kulturnih znamenitostih.
Skratka vsi napotki so bili zelo koristni.
Dolgo sva kolebali kje naj bi s potjo
pričeli, v Franciji ali sredi Španije. Odločili sva se za slednjo, Burgos - Santiago,
kjer je katedrala sv. Jakoba in kjer se pot tudi uradno zaključi. Pot, ki sva
si jo začrtali je bila dolga nekaj čez 460 km , kar niti ni tako zelo malo. Preko
interneta sva rezervirali letalo za Benetke – Madrid, za povratek pa Santiago
de Compostela – London, London – Benetke. Iz Madrida do Burgosa sva šli z
vlakom.
Nakupila sem si tudi opremo, od
dobrih pohodnih čevljev, do spalne vreče, nepremočljivega anoraka in
nepremočljivih hlač.
Pohod po Caminu de Santiago
Let iz Benetk do Madrida je trajal
približno dve uri in pol, nato sva se s taksijem odpeljali do železniške
postaje. Taksist nama je pošteno zasolil ceno, razumeli sva, da nama bo računal
»forteen euros«, zahteval pa je »forty euros«. Vlak v Burgos je imel zamudo,
tja sva prispeli pozno ponoči, kjer sva posedli kar na klopce v čakalnici, klepetali in za
kakšno urico sede zaspali.
Začeli sva z etapo številka 13. Zavedali
sva se le, da sva pravkar pričeli z nečim, kar nama bo prineslo nepozabne spomine,
srečanje z neko novo in stoletno kulturo, vznemirljivo avanturo in to nama je
dodobra pognalo adrenalin po telesu. Po začetnih, nekoliko negotovih korakih,
sva odločno zakorakali v mrzlo jutro v mestu, povprašali mimoidočega za pot do
centra, ki je bil blizu in prispeli do glavnega trga z gotsko katedralo iz 13.
stoletja. Tam sva opazili že prve pohodnike, ki so čakali na odprtje turistične
agencije. Nagovorili sva starejšega moškega, zvedeli sva, da prihaja iz Južne
Afrike, sicer po narodnosti Italijan. Odgovarjal nama je z vznemirjenim glasom
in hitro, v nekaj minutah nama je povedal svojo celotno življenjsko zgodbo. Potem
se je na hitro poslovil, pomahal in pogumno odkorakal.
Različic poti je kar nekaj, sami sva
izbrali pot, razdeljeno na 33 različno dolgih poti (od 16 -31 km ). Kasneje se načrta nisva
dosledno držali, nekaj poti sva združili, nekaj preskočili, odvisno od najine
moči in razpoloženja. Najin edini cilj je bil prehoditi približno polovico
poti, 400 km , in prispeti v
Santiago v 18. dneh neprekinjene hoje. V povprečju sva dnevno prehodili po 20 km .
Pogoj za nočitev v hostlih s skupnimi
ležišči (refuggio), je bila prehojena pot enega dneva, kar smo dokazovali z
žigosanjem predhodne nočitve. Prvi žig sva dobili v hostlu v predmestju
Burgosa, ko sva se odpravili na najino 1. etapo do Hornillosa (18,5 km ). Ker nama v
Burgosu ni uspelo dobiti zloženko »Passport Credential«, sva pritisnili žig kar
v dnevnik.
Burgos – Leon
Ena sama ravnina, kamor pogled seže
se odpira panoramski pogled na neskončno vijugasto pot, ki se zaključuje daleč v
obzorje. Pot se tu pa tam rahlo vzpenja med 800 do 930 metri nadmorske
višine, sicer pa hodiva po planoti, med ogromnimi obdelanimi polji pšenice,
koruze in oljne repice z velikimi namakalnimi sistemi in z vso moderno mehanizacijo.
Druga plat Španije pa kaže neznansko zaostalost. Videli sva kmeta, ki je oral
še s konjem in ralom. Pomislila sem, da kmet orje z ralom le zaradi turistične
atrakcije, ali pa morda zaradi nekega svojega, posebej trdnega prepričanja, ki
spominja na filozofa Rousseauja z geslom »Nazaj k naravi«.
Prva in zadnja etapa sta bili
najtežji. Prva verjetno zaradi pred pohodniške mrzlice, neprespanosti, pa tudi
zaradi tega, ker sva skoraj ostali brez prenočišča. V Hornillas sva prispeli
pozno popoldan, prenočišče je bilo
prepolno pohodnikov, grozilo nama je, da bova spali pod milim nebom, za nameček
je začelo rahlo pršiti, naslednji hostel pa je bil oddaljen 10 km . Nekateri mlajši pohodniki
so se nemudoma odpravili naprej, z Darjo pa sva sklenili, da ne prehodiva niti enega
kilometra več. Bili sva zelo utrujeni. Srečali sva gospoda, ki sva ga zjutraj
ogovorili in kaj hitro nama je prijazno priskrbel žimnici. Žimnici sva položili
v kuhinjo, kar na tla, se stuširali z mrzlo vodo ter prespali prvo noč, skupaj
z njim in še nekaj pohodniki - v kuhinji. Zjutraj nama je rekel, da je nekdo od naju močno
smrčal, ampak da je bila zanj vseeno zanimiva noč, ker je spal z lepima
ženskama in mu žena ne bo verjela, ko ji bo povedal. Malo kislo sva se mu
zahvalili za »kompliment«, in se na hitro odpravili na naslednjo etapo.
Prispeli sva do vasice Hontanas, kjer
sva si vzeli odmor za prvo kavo. Kmalu za nama je prisopihal Afričan, ki je obupano
potožil nad žulji in rekel, da bo s hojo prenehal, vsaj za nekaj dni. Še nekaj
ljudi sva potem srečali, ki so se premislili in s pohodništvom prekinili.
Z Darjo pa sva vztrajali, etapo za
etapo, iz enega prenočišča v drugo, po planoti, čez rahlo strmino, predvsem pa
ravnico, ki ji ni bilo videti konca. Srečevali sva pohodnike, pozdravljali smo
se z obveznim »Buen camino«, z nekaterimi smo se srečevali v hostlih še isti
dan, z nekaterimi pa šele čez nekaj dni. Vsak med nami je hodil po svoji poti,
po lastnih zmožnostih in željah. Med pohodniki je bilo veliko starejših ljudi
in veliko upokojencev, najstarejša je imela nekaj čez 80 let. Presenetilo me
je, da je bilo zelo veliko mladih, iz vseh koncev sveta, tudi iz Evrope in vseh
celin. Veliko jih je hodilo v parih, nekateri so bili sami, tudi ženske, bile
pa so tudi cele skupine. Z nekaterimi sva sklepali prijateljstva, nekaj časa smo
skupaj hodili, potem pa se spet razšli.
Hrane nisva nikoli nosili s seboj, le
kakšno suho sadje, oreščke, čokolado in kos kruha. Dva litra vode nama je
zadostovalo, pa poti so bile speljane tako, da si skoraj vedno naletel na
trgovino, če je bila lakota prehuda.
Vstajali sva ob 6. uri in se kmalu po
7. uri odpravili na pot. V povprečju sva hodili po 7 ur na dan, z bolj ali manj
dolgimi postanki za kavo in malico, odvisno od dolžine poti, ki sva jo morali
prehoditi. S prenočišči nisva imeli več težav, ker sva prispeli dovolj zgodaj,
največkrat so bili takrat še zaprti. Vedno sva imeli tudi toplo vodo za
tuširanje in hostli so bili v glavnem prijetni, dokaj čisti in urejeni. Večina
jih je imela tudi kuhinjo, v kateri smo si lahko kaj skuhali, pretežno
testenine in juhe. Hrana pa je približno tako draga kot pri nas, velikokrat sva
jedli v gostilnah, kjer so ponujali menije za romarje, z odlično hrano in
obveznim litrom njihovega vina.
Leon - Santiago
V Leonu sva prespali v samostanu in si
ogledali prekrasno katedralo, ki me je popolnoma fascinirala z mogočnimi
barvnimi vitraži, ki so metali svetlobo kot nekakšen ogromen kalejdoskop.
Po Leonu se je narava popolnoma spremenila.
Spominjala je na sredozemsko, zelo podobna našim gričevjem ob obali, le
brezmejno bolj prostrana. Pot se je strmo vzpenjala do 1330 m nadmorske višine in
se nato hitro spuščala v dolino, med grmičevjem cvetoče brnistre, med gozdovi
evkaliptusov, ki so prijetno dišali, še posebej v dežju, iz ene vasice v drugo,
s prekrasnimi razgledi, med sončnimi vzhodi in zahodi, med pticami in nebom, med
dežjem in blatom, soncem in vetrom. Imela sem veliko časa za premišljevanje in občutek
brezskrbne svobode me je neizmerno razveseljeval. Vse kar sem imela, je bil nahrbtnik
z najnujnejšo opremo, nekaj evrov v žepu in občasno domotožje po domu.
Po 17. dneh hoje sva prispeli v Monte
Gozo, kraj tik pred Santiagom. Zadnji dve etapi sva nehote združili, kajti pot
sva v trenutku nepazljivosti zgrešili. Sicer je pot ves čas zelo dobro označena
z rumenimi puščicami, školjkami in zemljevidi na panojih. Tako sva prispeli na
cilj en dan prej, lačni, utrujeni, z zadnjimi atomi moči, v velik turistični
kompleks, kje sva dobili sobico s pogradi, ki smo si jo delile še s šestimi
pohodnicami. Žal so bile tam tudi stenice, vsaj na mojem ležišču in zjutraj sem
se prebudila s srbečimi piki po nogah.
Naslednji dan sva se odpravili v
Santiago (brez nahrbtnikov, kakšno olajšanje!), kjer sva dobili certifikat o
prehojeni poti in se udeležili maše. Ne hodim k maši, nisem verna, a takratni ritual
me je popolnoma ganil, tako zelo, da sem zajokala in solz nikakor nisem mogla
zadržati, kar tekle so same od sebe.
Ali ti Camino de
Santiago lahko spremeni življenje?
V tem času, od leta 2007, ko sem bila
na Caminu, se je dogodilo marsikaj. Ne vem, če zaradi Camina, nagibam se k
temu, da ja, lahko pa potrdim tudi tistim, ki bolj zemeljsko gledajo na
življenje, da je šlo pri vsem skupaj le za naključne dogodke.
Kakšen teden po vrnitvi mi je bilo
popolnoma vseeno, kaj se dogaja okoli mene. Življenje se mi je zdelo, kot bi ga
opazovala skozi koprenasto tančico, kot bi ne bilo moje, potem pa sem se spet vrnila
v ustaljene tirnice.
Mnogo kasneje sem sprejela določene
odločitve, ki jih sicer, vsaj po mojem mnenju, ne bi nikoli prej. V reviji Svet in ljudje je začel z letošnjim letom (2013) izhajati potopis po delih, v katerem podrobneje opišem občutke in dogodke med pohodom.
Nasvet: Ne
hodite na Camino, če samo na videz želite spremembe, kajti spremembe se
resnično zgodijo, ne takoj, ampak kasneje.
1 komentar:
Zelo lepo in nazorno opisano romanje do Santiaga. Toplo priporocam vsem, ki se odpravljasjo na to pot. Tudi vsi nasveti so zelo dobri in jih velja v celoti upostevati...
Objavite komentar