Camino de Santiago (kratek potopis)

Sedeli sva s prijateljico v njeni kantini, kjer je prasketal ogenj in širil prijetno toploto v prostor. Dišalo je po sveže olupljenih mandarinah, ko je Darja z navdušenjem pripovedovala o knjigi Naceta Novaka, ki opisuje 800 km dolgo pot, od St. Jean Pied de Port iz Francije do Santiaga de Compostela v Galiciji, ki jo je prepešačil v 21 dneh. Takoj sem ga označila za norca, Darja pa se ni pustila motiti. Z nalezljivim navdušenjem je pripovedovala o tem, kako ljudje prehodijo Camino iz zelo različnih razlogov, krščanskih, duhovnih, avanturističnih ali športnih, na koncu pa je zasanjano vzdihnila, da ga bo nekoč prehodila, ne ve še kdaj, če prej ne, pa ko bo dopolnila petdeset let. Camino je postal njen novi izziv. Pomislila sem, da bi lahko postal tudi moj in od takrat dalje so se dogodki začeli nizati drug za drugim in spomladi sva se odpravili na pot. Prehodili sva le polovico poti, ker za celotno nisva imeli dovolj dopusta, a sva dodobra spoznali pohodništvo in okusili Camino v vseh njegovih podrobnostih in niansah.

Priprave na Camino so dober začetek in svojevrsten užitek

Ideja o najinem skupnem pohodu je bila izrečena tisti večer, odločitev pa nekaj dni kasneje. Spominjam se, da je bil petek in sem si lahko privoščila noč brez spanja in branje potopisa. Takoj sem ugotovila, da nimam nobene kondicije in da se bom morala lotiti priprav zelo sistematično.

Začela sem s polurnimi sprehodi po Izoli, med vikendom pa sva si z Darjo izbirali daljše poti po Šavrinskem gričevju. Omislila sem si beležnico, kjer sem si izdelala razpredelnico z datumi, opisi poti in s številom kilometrov in časom, ki sem ga porabila za hojo. Priprave so se začele sredi februarja in trajale do konca aprila. V tem času sem prehodila »mali Camino« (370 km) po zaledju naše obale, ki je (mimogrede) čudovito in kjer sem odkrila prelepe pohodne in kolesarske poti. Narava se je prebujala iz zimskega spanja in iz tedna v teden je postajalo topleje, opazovala sem lahko rast prvih pomladnih cvetic in prvo brstenje dreves. Med tednom sem hodila sama, izbirala krajše poti, med vikendi pa sva hodili skupaj s prijateljico in nabirali kondicijo po daljših, zahtevnejših poteh. Zadnji mesec sva napolnili nahrbtnik s knjigami, da je bil težak 10 kg, kolikor naj bi bila težka oprema, ki sva jo načrtovali za Camino. Zelo sem si negovala noge, jih namakala v kopeli s sivko in materino dušico in jih natirala s kremo proti žuljem, ki sem jo kupila v lekarni (se nama je izplačalo, obe sva celotno pot prehodili brez enega samega žulja!).

Na internetu sem poiskala vse informacije o romarski poti, forume tistih, ki so se, bodisi pripravljali na pot, bodisi so jo že opravili, jih prebirala ter načrtovala potovanje. Dobila sem podrobne podatke o poti, razdeljene po etapah, z zemljevidi, kilometri, višinsko razliko, zvedela sem vse o prenočiščih, cenah, kulturnih znamenitostih. Skratka vsi napotki so bili zelo koristni.

Dolgo sva kolebali kje naj bi s potjo pričeli, v Franciji ali sredi Španije. Odločili sva se za slednjo, Burgos - Santiago, kjer je katedrala sv. Jakoba in kjer se pot tudi uradno zaključi. Pot, ki sva si jo začrtali je bila dolga nekaj čez 460 km, kar niti ni tako zelo malo. Preko interneta sva rezervirali letalo za Benetke – Madrid, za povratek pa Santiago de Compostela – London, London – Benetke. Iz Madrida do Burgosa sva šli z vlakom.

Nakupila sem si tudi opremo, od dobrih pohodnih čevljev, do spalne vreče, nepremočljivega anoraka in nepremočljivih hlač.

Pohod po Caminu de Santiago

Let iz Benetk do Madrida je trajal približno dve uri in pol, nato sva se s taksijem odpeljali do železniške postaje. Taksist nama je pošteno zasolil ceno, razumeli sva, da nama bo računal »forteen euros«, zahteval pa je »forty euros«. Vlak v Burgos je imel zamudo, tja sva prispeli pozno ponoči, kjer sva posedli  kar na klopce v čakalnici, klepetali in za kakšno urico sede zaspali.   

Začeli sva z etapo številka 13. Zavedali sva se le, da sva pravkar pričeli z nečim, kar nama bo prineslo nepozabne spomine, srečanje z neko novo in stoletno kulturo, vznemirljivo avanturo in to nama je dodobra pognalo adrenalin po telesu. Po začetnih, nekoliko negotovih korakih, sva odločno zakorakali v mrzlo jutro v mestu, povprašali mimoidočega za pot do centra, ki je bil blizu in prispeli do glavnega trga z gotsko katedralo iz 13. stoletja. Tam sva opazili že prve pohodnike, ki so čakali na odprtje turistične agencije. Nagovorili sva starejšega moškega, zvedeli sva, da prihaja iz Južne Afrike, sicer po narodnosti Italijan. Odgovarjal nama je z vznemirjenim glasom in hitro, v nekaj minutah nama je povedal svojo celotno življenjsko zgodbo. Potem se je na hitro poslovil, pomahal in pogumno odkorakal.

Različic poti je kar nekaj, sami sva izbrali pot, razdeljeno na 33 različno dolgih poti (od 16 -31 km). Kasneje se načrta nisva dosledno držali, nekaj poti sva združili, nekaj preskočili, odvisno od najine moči in razpoloženja. Najin edini cilj je bil prehoditi približno polovico poti,  400 km, in prispeti v Santiago v 18. dneh neprekinjene hoje. V povprečju sva dnevno prehodili po 20 km.

Pogoj za nočitev v hostlih s skupnimi ležišči (refuggio), je bila prehojena pot enega dneva, kar smo dokazovali z žigosanjem predhodne nočitve. Prvi žig sva dobili v hostlu v predmestju Burgosa, ko sva se odpravili na najino 1. etapo do Hornillosa (18,5 km). Ker nama v Burgosu ni uspelo dobiti zloženko »Passport Credential«, sva pritisnili žig kar v dnevnik.

Burgos – Leon

Ena sama ravnina, kamor pogled seže se odpira panoramski pogled na neskončno vijugasto pot, ki se zaključuje daleč v obzorje. Pot se tu pa tam rahlo vzpenja med 800 do 930 metri nadmorske višine, sicer pa hodiva po planoti, med ogromnimi obdelanimi polji pšenice, koruze in oljne repice z velikimi namakalnimi sistemi in z vso moderno mehanizacijo. Druga plat Španije pa kaže neznansko zaostalost. Videli sva kmeta, ki je oral še s konjem in ralom. Pomislila sem, da kmet orje z ralom le zaradi turistične atrakcije, ali pa morda zaradi nekega svojega, posebej trdnega prepričanja, ki spominja na filozofa Rousseauja z geslom »Nazaj k naravi«.

Prva in zadnja etapa sta bili najtežji. Prva verjetno zaradi pred pohodniške mrzlice, neprespanosti, pa tudi zaradi tega, ker sva skoraj ostali brez prenočišča. V Hornillas sva prispeli pozno popoldan,  prenočišče je bilo prepolno pohodnikov, grozilo nama je, da bova spali pod milim nebom, za nameček je začelo rahlo pršiti, naslednji hostel pa je bil oddaljen 10 km. Nekateri mlajši pohodniki so se nemudoma odpravili naprej, z Darjo pa sva sklenili, da ne prehodiva niti enega kilometra več. Bili sva zelo utrujeni. Srečali sva gospoda, ki sva ga zjutraj ogovorili in kaj hitro nama je prijazno priskrbel žimnici. Žimnici sva položili v kuhinjo, kar na tla, se stuširali z mrzlo vodo ter prespali prvo noč, skupaj z njim in še nekaj pohodniki - v kuhinji. Zjutraj nama je rekel, da je nekdo od naju močno smrčal, ampak da je bila zanj vseeno zanimiva noč, ker je spal z lepima ženskama in mu žena ne bo verjela, ko ji bo povedal. Malo kislo sva se mu zahvalili za »kompliment«, in se na hitro odpravili na naslednjo etapo.

Prispeli sva do vasice Hontanas, kjer sva si vzeli odmor za prvo kavo. Kmalu za nama je prisopihal Afričan, ki je obupano potožil nad žulji in rekel, da bo s hojo prenehal, vsaj za nekaj dni. Še nekaj ljudi sva potem srečali, ki so se premislili in s pohodništvom prekinili.

Z Darjo pa sva vztrajali, etapo za etapo, iz enega prenočišča v drugo, po planoti, čez rahlo strmino, predvsem pa ravnico, ki ji ni bilo videti konca. Srečevali sva pohodnike, pozdravljali smo se z obveznim »Buen camino«, z nekaterimi smo se srečevali v hostlih še isti dan, z nekaterimi pa šele čez nekaj dni. Vsak med nami je hodil po svoji poti, po lastnih zmožnostih in željah. Med pohodniki je bilo veliko starejših ljudi in veliko upokojencev, najstarejša je imela nekaj čez 80 let. Presenetilo me je, da je bilo zelo veliko mladih, iz vseh koncev sveta, tudi iz Evrope in vseh celin. Veliko jih je hodilo v parih, nekateri so bili sami, tudi ženske, bile pa so tudi cele skupine. Z nekaterimi sva sklepali prijateljstva, nekaj časa smo skupaj hodili, potem pa se spet razšli.

Hrane nisva nikoli nosili s seboj, le kakšno suho sadje, oreščke, čokolado in kos kruha. Dva litra vode nama je zadostovalo, pa poti so bile speljane tako, da si skoraj vedno naletel na trgovino, če je bila lakota prehuda. 

Vstajali sva ob 6. uri in se kmalu po 7. uri odpravili na pot. V povprečju sva hodili po 7 ur na dan, z bolj ali manj dolgimi postanki za kavo in malico, odvisno od dolžine poti, ki sva jo morali prehoditi. S prenočišči nisva imeli več težav, ker sva prispeli dovolj zgodaj, največkrat so bili takrat še zaprti. Vedno sva imeli tudi toplo vodo za tuširanje in hostli so bili v glavnem prijetni, dokaj čisti in urejeni. Večina jih je imela tudi kuhinjo, v kateri smo si lahko kaj skuhali, pretežno testenine in juhe. Hrana pa je približno tako draga kot pri nas, velikokrat sva jedli v gostilnah, kjer so ponujali menije za romarje, z odlično hrano in obveznim litrom njihovega vina.

Leon - Santiago

V Leonu sva prespali v samostanu in si ogledali prekrasno katedralo, ki me je popolnoma fascinirala z mogočnimi barvnimi vitraži, ki so metali svetlobo kot nekakšen ogromen kalejdoskop.

Po Leonu se je narava popolnoma spremenila. Spominjala je na sredozemsko, zelo podobna našim gričevjem ob obali, le brezmejno bolj prostrana. Pot se je strmo vzpenjala do 1330 m nadmorske višine in se nato hitro spuščala v dolino, med grmičevjem cvetoče brnistre, med gozdovi evkaliptusov, ki so prijetno dišali, še posebej v dežju, iz ene vasice v drugo, s prekrasnimi razgledi, med sončnimi vzhodi in zahodi, med pticami in nebom, med dežjem in blatom, soncem in vetrom. Imela sem veliko časa za premišljevanje in občutek brezskrbne svobode me je neizmerno razveseljeval. Vse kar sem imela, je bil nahrbtnik z najnujnejšo opremo, nekaj evrov v žepu in občasno domotožje po domu.

Po 17. dneh hoje sva prispeli v Monte Gozo, kraj tik pred Santiagom. Zadnji dve etapi sva nehote združili, kajti pot sva v trenutku nepazljivosti zgrešili. Sicer je pot ves čas zelo dobro označena z rumenimi puščicami, školjkami in zemljevidi na panojih. Tako sva prispeli na cilj en dan prej, lačni, utrujeni, z zadnjimi atomi moči, v velik turistični kompleks, kje sva dobili sobico s pogradi, ki smo si jo delile še s šestimi pohodnicami. Žal so bile tam tudi stenice, vsaj na mojem ležišču in zjutraj sem se prebudila s srbečimi piki po nogah.

Naslednji dan sva se odpravili v Santiago (brez nahrbtnikov, kakšno olajšanje!), kjer sva dobili certifikat o prehojeni poti in se udeležili maše. Ne hodim k maši, nisem verna, a takratni ritual me je popolnoma ganil, tako zelo, da sem zajokala in solz nikakor nisem mogla zadržati, kar tekle so same od sebe.

Ali ti Camino de Santiago lahko spremeni življenje?

V tem času, od leta 2007, ko sem bila na Caminu, se je dogodilo marsikaj. Ne vem, če zaradi Camina, nagibam se k temu, da ja, lahko pa potrdim tudi tistim, ki bolj zemeljsko gledajo na življenje, da je šlo pri vsem skupaj le za naključne dogodke.

Kakšen teden po vrnitvi mi je bilo popolnoma vseeno, kaj se dogaja okoli mene. Življenje se mi je zdelo, kot bi ga opazovala skozi koprenasto tančico, kot bi ne bilo moje, potem pa sem se spet vrnila v ustaljene tirnice.

Mnogo kasneje sem sprejela določene odločitve, ki jih sicer, vsaj po mojem mnenju, ne bi nikoli prej. V reviji Svet in ljudje je začel z letošnjim letom (2013) izhajati potopis po delih, v katerem podrobneje opišem občutke in dogodke med pohodom. 

Nasvet: Ne hodite na Camino, če samo na videz želite spremembe, kajti spremembe se resnično zgodijo, ne takoj, ampak kasneje.